Domov

13. septembra 1861 sta se Pavlu in Idi Vošnjak rodila dvojčka Matej in Mihael in še istega dne sta bila krščena v domači župnijski cerkvi sv. Martina. Vošnjakovi predniki so v Slovenijo leta 1520 pribežali pred Turki iz Bosne, zato je priimek Vošnjak nemški zapis besede Bošnjak. Oče je bil po poklicu krojač. Po dvojčkih sta z ženo dobila še Marijo in Vinka. Ona je zgodaj umrla in tako se je Pavel v drugo poročil z Antonijo, s katero sta imela še pet otrok. Za Mihaelovo šolanje in vero je poskrbel sorodnik Ivan Vošnjak, nadžupnik na  Ptuju. Ob njem je fant končal osnovno šolo in klasično gimnazijo. Septembra 1878 je bil sprejet v noviciat  Frančiškanskega samostana v Zagrebu  in dobil redovniško ime Vendelin. Filozofijo in teologijo je študiral na Madžarskem in v Varaždinu, kjer je leta 1882 tudi napravil slovesne redovne zaobljube. V duhovnika je bil posvečen v Gradcu 26. marca 1884 in zatem končal študij teologije v Innsbrucku. Zatem je v Zagrebu in v Varaždinu opravljal službo magistra klerikov in lektorja filozofije. V frančiškanski provinci je nato deloval kot definitor, gvardijan, vizitator  frančiškovega svetnega reda, generalni komisar in provincial. Kot generalni vizitator je vizitiral frančiškanske province v  Kraljevini Jugoslaviji, Avstriji,  Nemčiji  in na  Češkem. Šest let je bil član vrhovnega vodstva frančiškanskega reda v Rimu. Bil je izredno sposoben in se je odlikoval po  krepostnem življenju. Umrl je v samostanu v Zagrebu 18. marca 1933. Pokopali so ga na pokopališču Mirogoj, leta 1970 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Frančiška Asiškega. Leta 1963 se je začel škofijski postopek za ugotavljanje Vendelinove svetosti in leta 1980 je zbrana dokumentacija bila poslana v Vatikan, na Kongregacijo za svetnike, ki je 18. decembra 2000 izdala dekret o herojskih krepostih in mu podelila naziv častitljivi Božji služabnik. Za status blaženega je potreben še čudež.