Marijo je Bog izbral za odločilno nalogo v zgodovini odrešenja. Sodelovala naj bi na prav poseben, edinstven način pri izvedbi večnega božjega načrta. Vstopila naj bi v zgodovino odrešenja najgloblje, tako da bi v sebi na neki način povzemala in odsevala največje verske skrivnosti (2 Vat. C 65). – Njeno sodelovanje je bilo pomembno za ves svet in za vso človeško zgodovino. Nihče od ljudi (pa tudi ne od angelov) ni imel poslanstva, ki bi bilo po vzvišenosti in pomembnosti podobno Marijinemu. Cerkev je sicer »zidana na temelju apostolov in prerokov« (Ef 2,20); kljub temu pa Marijina naloga daleč presega njihovo poslanstvo, saj je s svojim svobodno izrečenim »zgodi se« odprla vstop v človeško zgodovino Mesiji, za katerega so preroki in apostoli le pričevali in ga oznanjali (prim. C 56).
Pomisliti moramo na to, kako globoko posega materinstvo v vse bitje žene. Že zaradi tega je treba priznati, da je bila Marija od vseh ustvarjenih bitij – razen Kristusove človeške narave, osebno zedinjene z drugo Božjo osebo – najtesneje in najgloblje pritegnjena v območje samega Boga. Marijo je njeno materinstvo v vsem njenem bitju prizadevalo še posebej zato, ker je bil njen otrok sam Božji Sin. Na Marijo je Bog tako rekoč položil svojo roko v tolikšni meri, da za druge naloge ni bila nič več prosta. Odtegnjena je bila svetnim nalogam in vsa naravnana na Boga in na njegovo odrešenjsko delovanje v blagor človeštva.
To je pomenilo posvetitev vsega Marijinega bitja Bogu, bitno svetost, ki jo presega edinole Kristusova človeška narava, katere nosilec je večni Božji Sin. Posebej je ta svetost vidna iz Marijine napolnjenosti s Svetim Duhom, ki je s stvariteljsko Božjo močjo v Marijinem deviškem telesu priklical v bivanje Kristusovo človeško naravo.
Na to edinstveno Marijino mesto in svetost nas posebej spominja slovesni praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga Cerkev obhaja v času priprave na veliki božični praznik Odrešenikovega rojstva iz Device Marije.
1. Zmotno in pravilno umevanje verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju
Ne le pri nekatoliških kristjanih in pri neverujočih, ampak celo pri vernih katoličanih najdemo večkrat napačno umevanje verske resnice, ki je povezana s praznikom Marijinega brezmadežnega spočetja. V glavnem obstoje tri vrste zmotnih naziranj o vsebini, na katero se nanaša praznik 8. decembra. Prva skupina teh zmot se nanaša na spočetje sámo; druga temelji na napačnem pojmovanju izvirnega greha; tretja pa se opira na dejstvo, da v Svetem pismu nikjer ne stoji trditev o Marijini nedotaknjenosti od izvirnega greha.
1.) Če nam prazniška skrivnost govori o Marijinem brezmadežnem spočetju, nam ne zatrjuje, da je bila Marija spočeta na čudežen način in zunaj navadnih zakonov človeškega rojstva. Zato se motijo tisti, ki mislijo, da gre pri verski resnici, kakršno imamo pred očmi 8. decembra, za trditev, da je bila Marija spočeta deviško, brez sodelovanja človeškega očeta in ob posebnem Božjem delovanju, kakor je bilo to pri Jezusovem spočetju ob stvariteljskem vplivu Svetega Duha.
Dalje brezmadežno spočetje ne pomeni, da je Marija Jezusa spočela na čudežen način, brez sodelovanja moža, deviško. Da se je res zgodilo tako, to nam Sveto pismo jasno izpričuje. O tem tudi npr. Luter, Kalvin in Zwingli niso prav nič dvomili; prav tako o tem tudi v našem času ne dvomijo nekateri veliki protestantski teologi, med njimi npr. velikan, kakršen je bil K. Barth (+ 1968). Vendar je to neka druga verska resnica. Marijino brezmadežno spočetje je nekaj čisto drugega kakor pa deviško Jezusovo spočetje v telesu svete Device, kar je vsebina praznika 25. marca.
Odstraniti moramo v zvezi s tem še neki drugi nesporazum, kakršnega včasih najdemo tudi še danes in ki je navadno povezan s tistim, ki smo ga omenili na prvem mestu. »Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kako posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.« (K. Rahner)
Z vsemi temi nesporazumi nauk o brezmadežnem spočetju sv. Device nima kaj opraviti.
Verski nauk tudi nič ne govori o nravno-religioznem stanju Marijinih staršev Joahima in Ane (gl. 26. julij) pri Marijinem spočetju. Ne gre za stanje ali ravnanje staršev, od katerih spočetje izvira, ampak za Marijo, ki je bila spočeta. O njej, ki je bila spočeta sicer naravno, kakor vsak drug otrok, Cerkev uči, da je že v prvem trenutku svojega bivanja bila v posvečujoči milosti in zato v tisti globoki prijateljski povezanosti z Bogom, ki so je bili prvotno deležni naši prastarši, a so jo nato z grehom izgubili ne le zase, ampak tudi za vse potomstvo. Brez tega prijateljstva z Bogom, to je brez deležnosti božje narave in s tem nadnaravne, nezaslužene, od Boga podarjene svetosti, Marija ni bila niti en trenutek. V bistvu hoče verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju povedati samo to.
Seveda pa je ta nauk povezan z mnogoterimi vidiki celotne Kristusove skrivnosti, kar je izraženo tudi v najbolj odločilnem besedilu, s katerim je papež Pij IX. 8. decembra 1854 razglasil Marijino brezmadežno spočetje kot versko resnico. To besedilo se glasi: »Da je bl. Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati« (Denz.-Sch. 2803 sl.). Enako ali še bolj je povezanost Marijinega brezmadežnega spočetja s celotno Kristusovo skrivnostjo upoštevana v nauku 2. vatikanskega koncila, ki pravi: »Oče usmiljenja je hotel, naj v božjih sklepih vnaprej določena mati pred izvršitvijo učlovečenja dá svojo privolitev, da bi tako žena prispevala tudi k življenju, kakor je prispevala k smrti. To na najbolj vzvišen način velja o Jezusovi Materi, katera je dala svetu življenje sámo, ki vse prenavlja, in katero je Bog obogatil z darovi, vrednimi takšne naloge. Zato ni nič čudnega, če je pri cerkvenih očetih prišlo v navado, da so božjo Porodnico imenovali vso sveto in prosto vsakega madeža greha, oblikovano od Svetega Duha, tako rekoč za novo snov in za novo stvar. Od prvega trenutka s sijajem edinstvene svetosti obdarjeno nazareško Devico pozdravi angel ob oznanjenju po božjem naročilu kot »milosti polno« (prim. Lk 1,28) in Marija odgovori nebeškemu poslancu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedil« (Lk 1,38). Tako je Marija, Adamova hči, pritrdila Božji besedi in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je sama sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in se s tem pod njim in z njim po milosti vsemogočnega Boga postavila v službo skrivnosti odrešenja.« (C 56)
2.) Marijino brezmadežno spočetje bo napačno pojmoval in zahajal v velike težave glede te verske resnice tudi tisti, ki ima napačne pojme o izvirnem grehu. To je druga vrsta zmotnega pojmovanja to verske resnice. Tako se npr. današnjim evangeličanom (protestantom) nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju zdi že zaradi tega nesprejemljiv, ker se katoliški nauk o izvirnem grehu razlikuje od Lutrovega in Kalvinovega.
Po katoliškem pojmovanju je izvirni greh sicer res v nekem pravem pomenu greh – kolikor je namreč v takšnem stanju človek brez ljubezni do Boga, obrnjen stran od Boga zaveze – vendar pa v močno drugačnem pomenu greh, kakor pa to velja za osebni greh, ki ga človek stori s svojim lastnim dejanjem. Izvirni greh je greh le v analognem (naličnem), nikakor pa ne v istoznačnem pomenu. Katoličanom je izvirni greh v bistvu nekaj negativnega, se pravi, pomanjkanje posvečujoče milosti in s tem pomanjkanje božjega otroštva, ki ga človek ob svojem nastanku zato ne prejme, ker so ga naši prastarši s prvim grehom izgubili ne le zase, ampak za vse poznejše ljudi. Ta dar božjega otroštva mi prejmemo pri krstu (ali s krstom želja), Marija pa ga je po posebni božji darežljivosti prejela že v prvem trenutku svojega bivanja.
Protestanti, vsaj kolikor gredo za Lutrovim naukom, izvirni greh po izražanju kardinala J. H. Newmana pojmujejo »kot greh nekako v istem smislu kakor osebni greh in stanje, ki iz takšnega greha izvira. Njim je izvirni greh nekaj pozitivnega, kakor nekakšna globoko v človekovo bitje posegajoča bolezen, kakor poguben strup v duši, ki okužuje in razjeda dušo v njenem najglobljem bistvu in pomeni zato do korenin segajoče predrugačenje človekove narave. Ko torej protestanti slišijo katoličana trditi, da je Marija bila spočeta brez madeža izvirnega greha, navadno mislijo, da prebl. Devici pripisujemo takšno naravo, ki je radikalno drugačna od naše narave, od narave njenih staršev in od padlega Adama. In mislijo, da katoliški nauk Marijo postavlja nekako na isto raven, kakršna pripada Kristusu, kakor da sploh ni potrebovala Kristusovega odrešenja.« Tako prikazuje razliko med protestantskim in katoliškim naukom o izvirnem grehu Newman, ki se je nekdaj sam držal protestantsko-anglikanskih nazorov.
Na ta nesporazumljenja, ki so bila (in so neredko tudi še danes) razširjena, npr. med anglikanci, je Newman leta 1865 – tedaj je bil že 20 let katoličan – odgovoril: »Mi nič takšnega ne verujemo. Mi verujemo, da je Marija v Adamu umrla kakor mi, da je bila skupaj z vsem človeškim rodom vključena v božjo sodbo, ki je prišla nad Adama: dolg Adamovega greha naj bi prizadel tudi njo kakor nas; le da je bil zaradi Kristusa, ki naj bi na križu odrešil njo in nas, Mariji dolg vnaprej spregledan; in sodba nad njo ni bila izvršena, razen v tem, da je tudi ona umrla kakor drugi, ko je prišel njen čas.
Vse to učimo, a zanikamo, da bi Marija imela izvirni greh; saj, kakor je bilo že rečeno, mi pod pojmom izvirnega greha razumemo nekaj negativnega: odtegnitev tiste nezaslužene nadnaravne milosti, katero sta Adam in Eva (gl. 24. december) imela takoj, ko sta bila ustvarjena – odtegnitev in posledice te odtegnitve.
Prav tako kakor naši prvi starši si tudi Marija ni mogla sama zaslužiti milosti. Svobodna božja dobrota ji je v pogledu na Kristusa to milost podarila v trenutku, ko je začela živeti: in tako nanjo nikoli ni prišlo podedovano prekletstvo, ki je obstajalo v izgubi one milosti.
Ta posebna odlika ji je bila podeljena zato, da bi jo napravila primemo in na neki način vredno za sprejem in izvršitev največje naloge, kar jih je bilo kdaj koli deležno zgolj ustvarjeno bitje: da bi postala mati svojega in našega Odrešenika, da bi bila duhovno in duševno usposobljena za veliki trenutek, ko je prišel k njej angel in z njim Odrešenik; da bi bila tedaj »milosti polna« in tako pripravljena sprejeti ga v svoje telo, kolikor je sploh mogla biti človeška stvar za kaj takega pripravljena.«
3.) Nekaterim dela težavo spet nekaj drugega: že sámo dejstvo, da trditev »Marija je bila spočeta brez vsakega madeža izvirnega greha« prav nikjer ni zapisana v Svetem pismu in da je bil ta nauk kot obvezna verska resnica (dogma) razglašen šele leta 1854.
Če naj odstranimo to nepotrebno težavo, moramo upoštevati, da v Cerkvi po Božji volji obstoji razvoj v spoznavanju tega, kar nam je Bog razodel.
Najprej moramo odstraniti iz svojih predstav misel, kakor da bistvo božjega razodetja prvenstveno obstoji v priobčitvi nekakšnih izdelanih stavkov in povedkov o Bogu in o našem odrešenju. Da pravilno razumemo, kaj je božje razodetje, naj pomislimo na Kristusa, s katerim je nastopil višek razodetja. Kristus sam je »z vso svojo navzočnostjo in nastopom, z besedo in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s slavnim vstajenjem od mrtvih in končno z Duhom resnice, ki ga je poslal, vrhunec razodetja, odločilno in živo božje pričevanje, da je z nami Bog, da bi nas rešil iz teme greha in smrti in nas obudil k večnemu življenju« (2 Vat BR 4). Kristus je ustanovil Cerkev in v njej živo cerkveno učiteljstvo kot organ, ki naj »živo in učinkovito« (Heb 4,12) božjo besedo posreduje ljudem vsakokratnega časa in vsakokratne kulturne stopnje ter naj bistveno nespremenljivo vsebino razodetja naobrača na vedno nova področja napredujočega in spremenljivega človeškega spoznanja. Kristus je v to namen obljubil apostolom, da jih bo od njega poslani Sveti Duh uvajal v vso resnico, katero jim je Odrešenik sam sicer že razodel, a pustil marsikaj še v nejasnosti, ker bi »zdaj še ne mogli nositi« (Jn 16,12-15). In to naj oznanjajo apostoli sami in po naslednikih do konca sveta vsem narodom (Mt 24,14; 28,16-20). – Znani teolog K. Rahner pravi: »Apostoli so prejeli v dediščino ne le stavke o svojih izkustvih, marveč tudi Duha teh izkustev, Svetega Duha božjega … Po naslednikih apostolov se izroča po apostolski Cerkvi prav glede verskega spoznanja ne le vsota stavkov, marveč živo izkustvo: Sveti Duh, Gospod, ki je vedno s Cerkvijo, živi verski čut in verski instinkt, vedno živo čutenje za to, kaj je na področju vere resnično in kaj napačno.«
J. H. Newman, ki ga imajo mnogi za največjega misleca 19. stoletja ali še več kakor le 19. stoletja, je kat anglikanec že od mladih let mislil, da katoliški nauk o Mariji in hkrati o nezmotljivosti rimskega papeža – tega je imel Newman celo za »antikrista« – docela nasprotuje Svetemu pismu in sploh božjemu razodetju. Ob dolgoletnem natančnem študiju pa je odpadel predsodek za predsodkom in Newmanu se je zdelo, da je kljub velikanskim žrtvam, ki jih je bilo treba sprejeti nase, v vesti dolžan, da postane katoličan. In to je v 44. letu svoje starosti tudi storil. Ko pa so se začeli zgrinjati nanj čedalje hujši napadi s strani anglikancev – deloma tudi s strani katoličanov, čeprav pod drugačnim vidikom – je malo manj kakor 20 let po svojem prestopu v katoliško Cerkev napisal slovito knjigo Apologia pro vita sua (Zagovor svojega življenja). Tu je sijajno zavrnil podtikanja na račun njegove intelektualne poštenosti, obenem pa spodbil predsodke zoper katoliško Cerkev, posebej tudi zoper nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bil za versko resnico razglašen 10 let prej, tj. leta 1854. Newman piše o tem: »Tudi v prihodnosti mi ne more biti naloženo kot del verovanja nič razen tega, kar bi bil že moral sprejeti, a doslej še nisem mogel sprejeti, ker pač to še ni bilo povedano. Nič mi ne more biti naloženo, kar bi se vrstno razlikovalo od tega, kar sem že tako in tako veroval – kaj šele da bi temu nasprotovalo. Na novo razglašena resnica, če naj jo imenujemo novo, mora biti vsaj istovrstna s staro, njej sorodna, vsebIjena v njej. Mora biti taka, da sem jo že slutil ali želel videti vključeno v apostolskem izročilu; in končno mora biti taka, da jo moj duh prizna in si jo osvoji, kakor hitro zanjo zve …
Vzemimo nauk, ki dela protestantom največ težav – nauk o brezmadežnem spočetju … Meni to nauk ne povzroča težav, ker tako harmonično spada v krog priznanih dogmatičnih (obveznih) resnic, v katerega je bil pred kratkim sprejet. – Toda če jaz nimam nobene težave, zakaj bi jih ne mogel imeti nekdo drug? In zakaj ne bi moglo biti sto ali tisoč takih? – Gotov sem tega, da katoličani na splošno nimajo prav nobene razumske težave glade Marijinega brezmadežnega spočetja; in tudi ni nobenega razloga, da bi jo morali imeti …
Mi duhovniki nismo hinavci, čeprav nas tako imenujete, ker verujemo v Marijino brezmadežno spočetje. Tisti vrsti krščanskih duhov, ki verujejo na naš način – v posebni usmerjenosti, duhu in luči (beseda ni važna), v kateri verujejo katoličani – ne pomeni prav nobenega bremena, ko veruje, da je bila blažena Devica spočeta brez izvirnega greha. Dejstvo je, da katoličani niso sprejeli tega nauka, ker je bil definiran (razglašen za versko resnico), marveč je bil definiran, ker so verovali vanj.
Definicija leta 1854 torej niti najmanj ni bila tiransko nasilje nad katoliškim svetom; vsepovsod so jo ob razglasitvi sprejeli z največjim navdušenjem. Zaradi enoglasnih prošenj, ki so bile poslane iz vseh delov Cerkve na naslov sv. sedeža, naj papež »ex cáthedra« (z najvišjo oblastjo) izjavi, da je ta nauk apostolski, je bil kot takšen tudi razglašen. Nikoli nisem slišal, da bi ga kateri katoličan težko sprejel, razen če je bila njegova vera iz drugih razlogov krhka. Seveda so bili resni in dobri možje v skrbeh, ali je bodisi iz Svetega pisma bodisi iz izročila mogoče tudi formalno dokazati, da je ta nauk apostolski; in čeprav so sami verovali vanj, niso vedeli, kako ga je mogoče definirati kot versko resnico, ki obvezuje katoličane; toda to je druga zadeva. Sedaj govorimo o tem, ali je ta nauk breme. Ne verjamem. Nasprotno! Odkritosrčno mislim glade sv. Bernarda in sv. Tomaža, ki sta imela v svojem času pomisleke glade tega nauka: če bi živela v sedanji dobi, bi ga z veseljem sprejela zaradi njega samega. Njuna težava je bila, kakor vidim, v določenih besedah, mislih in dokazih. Mislila sta, da se nauk ne sklada z drugimi nauki. In tisti, ki so to nauk takrat branili, niso našli tako točnega izražanja, kakor so ga po dolgotrajnih razpravljanjih dosegli v naslednjih stoletjih. In to pomanjkanje točnosti je bil vzrok za razlike v mišljenju in za besedne spore. Zgled, ki sem ga navedel, mi narekuje neko drugo pripombo: Število teh tako imenovanih novih naukov nas ne bo kdove kako tlačilo, če je bilo potrebnih osem stoletij za to, da so razglasili le enega. Toliko je namreč bilo časovnega razpona, v katerem se je pripravljala definicija o Marijinem brezmadežnem spočetju.«
Razglasitve novih verskih resnic nastajajo v boju Cerkve zoper zmoto in so učinek dejavne vere v Kristusa; to so dejanja, s katerimi Cerkev, ki jo oživlja Sveti Duh, vedno znova izraža svojo predanost Kristusu. Ko Cerkev definira kako versko resnico, pomeni to izpoved vere v Kristusa, takšno izpoved, da jo morejo slišati ljudje tistega časa. Pri Marijinem brezmadežnem spočetju neposredno pred razglasitvijo v vernih krogih sicer ni bilo nasprotovanja verski resnici; pač pa je človeško družbo razjedal naturalizem, tj. tajitev ali vsaj premajhno upoštevanje nadnaravnega sveta milosti, npr. v vzgoji. Takšen naturalizem in njemu sorodni racionalizem, ki priznava za resnično samo to, kar more človek odkriti in doumeti s svojim razumom, sta se začela čedalje bolj zajedati tudi v mišljenje kristjanov Tako je razglasitev verske resnice, ki je pravzaprav dejanje vsega občestva Cerkve, pomenila zatrditev nadnaravnega sveta, ponovno javno izpoved vere v Kristusa in vdanosti do njega.
2. Sestavni dela vesoljnega odrešenjskega oznanila
Skrivnost, ki jo obhajamo na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, nikakor ni nekaj, kar bi prizadevalo samo Odrešenikovo deviško mater. To je namreč sestavni del vélike osrednje krščanske skrivnosti, ki je skrivnost odrešenja in milosti. Praznik nam živo kliče v spomin, da Bog človekovo življenje objema z odrešujočo ljubeznijo, da je nas je vse v Kristusu že »pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni … posinovljeni po Jezusu Kristusu in bi slavili veličastvo milosti, s katero nas je obdaril in … nas poklical k nedoumljivemu bogastvu Kristusovemu, k njegovi veličastni dediščini« (Ef 1,4.5.18; 3,8).
Marijino izvirnega greha prosto spočetje ne pomeni, da Marija sploh ni potrebovala odrešenja. Tudi ona bi bila prišla na svet obtežena z izvirnim grehom, če bi ga po posebnem božjem daru »zaradi zasluženja svojega Sina ne bila obvarovana«. Na Mariji se je uresničil odličnejši način odrešenja – poudarja 2. vatikanski cerkveni zbor – to pa Marije ne oddaljuje od nas, ampak nam jo še približuje. »Obdarjena je s to najvišjo nalogo in dostojanstvom, da je mati božjega Sina in zato nad vse ljubljena hčerka nebeškega Očeta ter svetišče Svetega Duha. Po tem daru izredne milosti se daleč odlikuje pred vsemi stvarmi, nebeškimi in zemeljskimi. Obenem pa je po Adamovem rodu zvezana z vsemi ljudmi, ki naj bodo odrešeni; še več, »resnična mati Kristusovih udov je … , ker je z ljubeznijo sodelovala pri tem, da se v Cerkvi rode verniki, ki so udje Glave« (sv. Avguštin). Zato jo tudi pozdravljamo kot preodlični in docela edinstveni ud Cerkve ter kot podobo in najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni.« (2 Vat. C 53)
Z besedo o Brezmadežni je izražena tudi vsa skrivnost našega duhovnega življenja. Saj smo tudi mi sami udje Cerkve, ki jo je »Kristus ljubil in samega sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in jo posvetil; da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki bi ne imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna« (Ef 5,25-27). Z močjo Svetega Duha in ob našem sodelovanju se mora tudi na nas izvršiti to, kar se je v Mariji začelo že v prvem trenutku njenega bivanja: tudi mi naj bi postali brezmadežni in sveti; na nas naj se uresniči zmaga nad hudobnim duhom; mi smo tisti, ki naj spet pridemo v izgubljeni raj, iz katerega Marija nikoli ni bila izgnana. Kajti naš cilj je stopiti pred božje veličastvo »brez madeža v veselju« (Juda 24). Mariji je bilo to dano v delež – in nikdar ni bilo izgubljeno – v odrešujoči moči tiste krvi, ki jo je ona sama smela pripraviti Odrešeniku; nam pa bo prav po tej krvi dana v delež bistveno enaka milost, čeprav v različni stopnji. Saj velja tudi za nas tisto, kar je sv. Pavel neutrudno oznanjal prvim kristjanom: »Tudi vas je Bog s smrtjo Kristusovega človeškega telesa odrešil, da bi vas predse postavil svete in brezmadežne in neoporečne, če le vztrajate v veri trdni in stanovitni ter se ne daste premakniti od upanja evangelija« (Kol 1,21-23).
Marijino brezmadežno spočetje pomeni: Bog objema človekovo življenje z odrešujočo ljubeznijo. Na Mariji, ki je stala na odločilni točki zgodovine odrešenja, ko je Sin božji dokončno in nepreklicno vstopil v to zgodovino, se prav posebno v luči njenega brezmadežnega spočetja razodeva, da Bog človeka sploh ljubi, in sicer kljub njegovi grešnosti. »Nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne od svojega pota in živi« (Ez 33,11). Ne moremo prav obhajati praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, ne da bi svojo dušo odprli za veselo oznanilo Kristusovega odrešenja, ki je še pred časom svoje izvršitve moglo s svojo močjo tako globoko seči v prve korenine Marijinega bivanja. Ko je izraelska junakinja Judita po mnogih nevarnostih in težavah osvobodila izraelsko ljudstvo strašnega sovražnika, »so jo vsi enoglasno slavili: Ti slava Jeruzalema, ti veselje Izraelovo, ti čast našega ljudstva … In vse ljudstvo se je veselilo z ženami, devicami in mladeniči vred ob harfah in citrah« (Jdt 15,9-14). Ta podoba stoji Cerkvi pred očmi, ko se v liturgiji na praznik brezmadežnega spočetja obrača na Marijo z istimi besedami, s katerimi je ves Izrael slavil Judito: »Ti slava Jeruzalema, ti veselje Izraelovo, ti čast našega ljudstva.« In to je tudi razlog, zakaj Marijo Cerkev v litanijah nagovarja kot »začetek (izvirnik: vzrok, causa) našega veselja«.
Marija je res začetek in vzrok našega veselja. Nikakor ne iz sebe! Kar je in kar more podariti, izvira vse od Gospoda. Zato pa je govorila: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Marija ne zbira časti zase, ampak jo daje tistemu, ki je edini vzrok njene veličine – Gospodu. On je v središču njene duše in vseh njenih misli. Ona je pred njim samo njegova majhna dekla.« (D. Thalhammer)
K. Rahner pravi: »Brezmadežno spočetje pomeni, da je Marija posvečujočo milost imela že v začetku. Kaj pa to pomeni: Nekdo ima posvečujočo milost? To bi lahko kdo razlagal, kakor da gre pri tem za neko reč. Toda posvečujoča milost in njena posest navsezadnje ni nekaj, neka reč, niti ne neko vzvišeno in skrivnostno stanje naše duše, stanje, ki bi ga le zelo abstraktno verovali, ki pa bi bilo daleč onstran našega izkustvenega sveta. Posvečujoča milost marveč pomeni najgloblje vzeto Boga samega, njegovo priobčitev ustvarjenemu duhu, dar, ki je Bog sam. Milost pomeni luč, življenje, odprtost duhovno-osebnostnega človekovega življenja nasproti božjim prostranostim. Milost pomeni svobodo, moč, začetek večnega življenja. Milost je vladanje osebnega božjega Duha v človekovih globinah, božje sinovstvo in dediščina večnosti. Da je Marija te darove imela v posesti, to je ne razlikuje od nas; da jih je imela v posesti od začetka in v neprimerljivi meri, to edino napravlja razliko med njo in nami. Kar pa zadeva vsebino tega daru, njegovo bistvo in njegov pravi smisel, v tem pogledu večni Oče Materi svojega učlovečenega Sina tudi ni mogel ničesar nameniti, česar ne bi bil namenil tudi nam in nam v zakramentu opravičenja dal. Dà, tudi nam je v svoji večnosti že od začetka namenil to odrešenje, od vekomaj. Le da se je to pri nas uresničilo šele po našem zemeljsko-časovnem začetku, da bi postalo jasno, kako je vse milost in kako niti en sam delček na našem odrešenju ne prihaja od nas samih. Bog je v svoji večnosti imel pripravljeno svojo večno ljubezen tudi za nas, da bi v trenutku, ki ga imenujemo svoj krst, samega sebe potopil v nas, v globino našega srca. Kajti tudi mi smo odrešeni, rešeni ljudje, katerim je Bog vtisnil svoj neizbrisni pečat. Tudi nas je Bog napravil za svoj sveti tempelj; tudi v nas prebiva troedini Bog;. tudi mi smo maziljeni s Svetim Duhom, posvečenci, ki so napolnjeni z božjo lučjo in božjim življenjem. Tudi mi smo takšni ljudje, ki jih je Bog poslal s tem začetkom v naše življenje, da bi to luč vere in žar ljubezni ponesli skozi temni svet do tam, kamor spadamo tudi mi: pred večno božjo Luč v božji večnosti.
Ali smo torej tako zelo različni od Marije, brez slehernega madeža spočete? Upravičeno smemo tudi reči: Bog te razlike pravzaprav ni hotel toliko zaradi tega, ker bi nas manj ljubil in bi nam zaradi tega ne podaril od začetka tega daru milosti, ki je On sam, marveč zato, da bi tako rekoč vse notranje bogastvo milosti v tej raznolikosti prišlo do izraza. V Mariji in njenem brezmadežnem spočetju se kaže, da je človeka in tako tudi nas, Adamove in Evine otroke, grešnike že od začetka objemalo večno božje usmiljenje, da bi postalo jasno: Bog nas ne zapušča samih. V nas, ki z ozirom na notranjega človeka najprej še brez milosti stopimo v bivanje, postane jasno, da ljubljeni božji otroci nismo iz svoje lastne moči, iz kakega neizgubljivega bistva, pa naj bi to bilo še tako prostrano in plemenito. Vse to je marveč v nas iz gole, čiste božje milosti, ki se nam – grešnikom – podarja brez sleherne naše pravice in brez slehernega našega zasluženja … Tudi mi smo poklicani od Boga, od začetka do konca zaobjeti od božje moči, od božje ljubezni, od njegove zvestobe nasproti nam samim prav do tega, kar nam je najbolj bistvenega. Naj sveta Devica, katere prazačetek je bil blažen in čist, prosi za nas, da bi tudi mi postali, kar smo!«
Marija je podoba po Kristusu odrešenega človeka, kakor je podoba od Kristusa ustanovljene Cerkve. Ob Marijinem brezmadežnem spočetju vidimo, kako globoko sega tisto preoblikovanje, ki ga v človeku povzroči milost, katero nam je Kristus pridobil s svojim odrešenjem. Kdor veruje v Marijino brezmadežno spočetje, priznava obstoj izvirnega greha, obenem pa živo čuti, da obstoji upanje in zmaga v vsej bednosti človeške družbe, ker obenem priznava odrešenje po Jezusu Kristusu in moč njegove milosti.
Filozof Leibnitz (+ 1716) je za našo dobo napovedal veliko herezijo, ki bo obsegala zmote vseh časov: naturalizem. In res je naturalizem zlasti v prejšnjem in našem stoletju zavladal tako na široko, kakor pač še nikoli poprej. Taji vse nadnaravno – od tod njegovo ime. Taji, da bi bilo človeštvo potrebno odrešenja, da bi mu bila potrebna milost. Taji vse, kar presega prirodne sile, vse notranje nevidno delovanje Duha po milosti, vso vidno dejavnost božje moči po čudežih. Taji vrednost vsega, kar presega zgolj biološke nagone. Taji dejstvo izvirnega greha, zato z Rousseaujem govori o potrebi, da se človek povrne k naravi. Toda kaj pomaga ta povrat, če pa je narava že v izviru ranjena (čeprav ne toliko, da bi ne bilo več svobodne volje za nravno dobra dejanja, kakor je pretiraval Luter)? Zato pa se snuje moderno vzgojeslovje na napačnem načelu. Kaj čuda, če so tudi posledice vzgoje le žalostne. Potem pa, ko se te posledice pokažejo večkrat v tako strašni luči, se velik del človeštva meče v drugo skrajnost: v obup nad človekom, v obup nad smislom življenja.
Zato pa je bilo v načrtih božje previdnosti gotovo pomembno, da je bila ravno v tem času razglašena verska resnica, ki na živem liku Brezmadežne kaže z ene strani na resnični človekov položaj, to je na dejstvo greha, ki človeštvo obtežuje že od začetka, zato pa tudi na človekovo potrebo po odrešenju, z druge strani pa na moč in veličino odrešujoče božje ljubezni in na veličastvo božje milosti. Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju je živo pričevanje Cerkve zoper naturalizem in njegovo pogubnost, če se ljudje začno ravnati po njem v svojem življenju in delovanju.
Na takšno pogubnost naturalizma meri tudi sloviti nizozemski zgodovinar in mislec J. Huizinga (+ 1945), ko v svojem že po njegovi smrti izdanem delu piše:
»Pred svojimi očmi imamo razvaline sveta, ki nam je bil drag; zato pa sedaj vemo bolj kakor pa kateri koli rodovi pred nami, do kakšne neomejene mere more seči človekova pokvarjenost v svoji brezvestnosti in zaslepljenosti. Zemeljsko ne zadostuje kot zdravilo. Dopolnilo duše, katero človeštvo potrebuje, bo mogoče najti v območjih, kjer se usmiljenje združuje z resnico, kjer se mir in pravičnost poljubljata … Da najdemo navdihnjenje, ki je nujni temelj sleherne etike, slehernega upanja in odgovornosti, slehernega pomena prava in človekoljubnosti, se mora človek znova naučiti – da je on sam bitje, ki živi od milosti in potrebuje odrešenja.«
Kdor izpove versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, izpove vero o izvirnem grehu, o potrebi odrešenja, o Kristusu-Odrešeniku, o čudovitem delovanju Božjega Duha. Ko zremo pred seboj svetli lik Brezmadežne, ki je bila edina spočeta brez greha, po skrivnostnem delovanju Božjega Duha polna milosti, odrešena od Kristusa v najvišji polnosti, da bi s svojim Sinom sodelovala pri odrešenju vsega človeštva, nam ni več tako težko sprejeti resnice o prvotni, iz pradavnine izvirajoči nravni ranjenosti človeškega rodu in o rastoči reki hudobije, pritekajoči iz osebnih grehov. Upamo si iskreno pritrditi besedam sv. Pavla: »Vsi so grešili in so brez božje slave … Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi.« Saj se ob liku Brezmadežne živo zavemo, da je Božja ljubezen vendarle neprimerno močnejša kakor hudobija greha: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 3,23; 5,12.20). In se »vzradujemo v neizrekljivem in veličastnem veselju« (1 Pt 1,8), ko vemo, da nam »naša sedanja lahka stiska pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Verske resnice zares niso prazni simboli, ampak so življenje in moč. »Tudi dogma brezmadežnega spočetja je življenje in moč! Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot močna Devica, ki je strla kači glavo in ki stopa pred človeštvo kot zmagovalka satanizma in kot oznanjevalka miru, sreče in blaženstva.« (A. Ušeničnik)
3. Iz zgodovine praznika
Rimska Cerkev v prvih stoletjih sploh ni čutila potrebe, da bi obhajala posebne praznike v čast Materi božji. Slavila je Marijo v zvezi z obhajanjem Gospodovih praznikov, zlasti njegovega rojstva na božič in vseh tistih skrivnosti, pri katerih po pripovedovanju evangelijev Marija nastopa skupaj s svojim Sinom. Zato je pravzaprav le videz, če slišimo trditev, da se je prej uveljavilo češčenje svetnikov in praznovanje njihovih godov kakor pa češčenje Odrešenikove Matere. Posebni Marijini prazniki pa so res šele pozneje na Zahod prišli po večini z Vzhoda.
Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši in najvišji svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je vsa sveta in brezmadežna, takšna, kakršna je bila Eva pred grehom. V 4. stoletju sta bili ti dve misli v zavesti krščanskega ljudstva posebno živi na Vzhodu. To odseva npr. pri sv. Efremu Sirskem (+ 373), ki Marijo slavi kot »polno milosti … vso čisto, vso brezmadežno, vso brez krivde … devico po telesu in po duhu«. Sv. Efrem vzklika: »Ti, Gospod, in tvoja mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji materi.«
Znano je, kakšen vtis je to napravilo na slovitega protestantskega učenjaka dr. G. Bickela. Kakor splošno protestanti tako je tudi dr. Bickel katoliški Cerkvi očital, da si je ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju izmislila nekaj, o čemer ni prav nobenega sledu ne v Svetem pismu ne v veri kristjanov iz prvih stoletij. Kot odličen poznavalec vzhodnih jezikov je prišel v veliko londonsko knjižnico in je tam našel rokopis z dotedaj še neznanimi pesmimi sv. Efrema. Bickel si je tedaj dejal: »Če pri sv. Efremu najdem potrditev nauka o Marijinem brezmadežnem spočetju, bom to imel za dokaz, da ima katoliška Cerkev prav in da je njen nauk resničen.« Ni trajalo dolgo, ko je naletel na zgoraj omenjene Efremove trditve o Marijini popolnoma edinstveni čistosti in svetosti. In dr. Bickel se je čutil obvezanega, da vstopi v katoliško Cerkev. Postal je tudi katoliški duhovnik in leta 1865 daroval prvo sv. daritev.
A sv. Efrem v svojem gledanju na Marijino svetost in brezmadežnost med vzhodnimi cerkvenimi očeti nikakor ni osamljen, čeprav vprašanja o Marijini prostosti od izvirnega greha niso postavljali na isti način, kakor so ga začeli pozneje postavljati na Zahodu.
Vsaj za 8. stoletje najdemo že polno pričevanj, da so v bizantinski Cerkvi obhajali spomin na dan, ko je sv. Ana spočela prebl. Devico. To sicer ni čisto isto kakor praznovanje Marijinega brezmadežnega spočetja, je pa temu zelo blizu. Zlasti če pomislimo, da Cerkev obhaja praznike samo v spomin nečesa takega, kar spada v območje tiste svetosti, ki je sad Kristusovega odrešenja. Omenjeni praznik so prvotno imenovali spočetje sv. Ane in so ga obhajali 9. decembra. Pridigarji tedanjega časa, npr. Janez iz Evboje in Georgios iz Nikomedije, zelo poudarjajo pomembnost tega praznika. Polagoma si je pridobil mesto večjih praznikov, čeprav ne največjih. Leta 1160 je cesar Manuel Komnenos za to dan npr. prepovedal sodne obravnave.
Na Zahodu se je praznik pojavil v 9. stoletju, in sicer najprej v spodnji Italiji, ki je bila v zvezi s Carigradom. Proti koncu 11. stoletja so praznovali Marijino brezmadežno spočetje v angleških samostanih – tukaj že skoraj docela v današnjem pomenu. Na Francoskem so uvedli praznik v 12. stoletju, in to kljub odporu tako velikega Marijinega častilca, kakor je bil sv. Bernard, ki je še mislil, da nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju nasprotuje verski resnici o Kristusu kot vesoljnem odrešeniku, tudi z ozirom na Marijo. Hitreje se je praznovanje širilo, ko je bl. Janez Duns Skot (gl. 8. november) nasproti težkočam nekaterih teologov (tudi sv. Tomaža Akvinskega) pojasnil: Obstoji ne le takšno odrešenje, ki človeka osvobodi greha, katerega si je že nakopal, ampak tudi popolnejše odrešenje, ki prepreči, da bi človeka greh sploh kdaj omadeževal; Marijo je Bog z ozirom na Kristusovo zasluženje tako rekoč prestregel, da niti za trenutek ni bila potegnjena v prepad greha, ampak je bila že v prvem trenutku obdarjena z nadnaravno svetostjo. V Rimu je, vsaj za notranje bogoslužno področje, uvedel praznik papež Sikst IV. leta 1477. Klemen XI. pa je 1708 ukazal, naj se brezmadežno Marijino spočetje obhaja v vesoljni Cerkvi kot zapovedan praznik. 8. december je bil določen za praznik glede na starejši praznik Marijinega rojstva, ki ga obhajamo 8. septembra.
4. Slovenci in Marijino brezmadežno spočetje
V slovenskih krajih so to praznik obhajali že mnogo prej kakor v Rimu. Kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja je najstarejša priča za to. Gotovo je tudi, da so v minoritski cerkvi v Ljubljani 8. decembra 1439 praznovali Marijino brezmadežno spočetje. Pij II. je leta 1463 dovolil, da se v Ljubljani smejo na to praznik pripravljati z bedenjim dnem in postom. Škof Hren imenuje v svojem dnevniku Marijino brezmadežno spočetje zapovedan praznik. Naš rojak Janez Ludovik Schönleben je napisal celo vrsto knjig, v katerih zagovarja in razširja češčenje brezmadežne Device. V knjigi, ki ji je dal naslov Deviška palma, izdani leta 1671, piše (str. 153): »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300 000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja iz obljube postijo in praznik svečano obhajajo.«
Kako močno je zlasti med Slovenci bilo razširjeno češčenje Marijinega brezmadežnega spočetja, se vidi npr. tudi iz tega, da je bila na začetku 17. stoletja v Ljubljani ustanovljena posebna Marijina kongregacija za može z imenom družba Marije Device, brez madeža spočete. Po večjih mestih so postavljali spominske stebre s kipom brez madeža spočete Device Marije: v Ptuju leta 1664 v spomin na zmago nad Turki, v Mariboru leta 1680 v zahvalo za odvrnitev kuge, v Ljubljani pred cerkvijo sv. Jakoba leta 1682 v zahvalo za odvrnitev dveh šib: Turkov in kuge. V Sloveniji je 9 župnijskih in 4 podružnične cerkve posvečenih tej skrivnosti.
Zato pa ni čudno, če je Božji služabnik škof Martin Slomšek s takim navdušenjem vernikom naznanil razglasitev Marijinega brezmadežnega spočetja za versko resnico: »Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, – slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo – slovito novico, naj si jo živo v srce zapišete …« Slovesno razglasitev je 8. decembra 1854 izvršil papež Pij IX. Ko škof Slomšek opisuje, kako je do tega prišlo, pristavlja: »Neizrečeno je bilo veselje vernega ljudstva, ko je slišalo, da po verskem nauku naše svete Cerkve povodenj izvirnega greha, ki se je po vseh Adamovih otrocih razlila, v katerem so vsi grešili, Marije, prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu, kakor je svoje dni potok Jordan tiho stal, ko se je skrinja miru in sprave skozenj nesla. Tolike slovesnosti starodavni Rim že nad 200 let videl in slišal ni … Hvala iz milijonov vernih src se vali pred sedež milosti in vsemogočnosti božje za toliko visokost in toliko posebnih milosti, s katerimi je Bog Marijo ozaljšal. Na prošnjo Marije pa tudi rosi (kar zaupamo) čez ves sedanji revni svet božje usmiljenje, katerega toliko potrebujemo. V to hvalo in zahvalo tudi mi svoj glas povzdignimo: Bogu, ki je Marijo, našo preljubo Mater, toliko povzdignil; Mariji, o kateri trdno verujemo, da je brez vsakega madeža izvirnega greha spočeta. To skrivnost verovati bo naše zasluženje tem bolj pomnožilo, čim trdneje verujemo; in kolikor bolj bo med nami napredovalo Mariji izkazovano češčenje, toliko bolj bo rasla moč Marijine priprošnje za vsakega kristjana posebej in za vesoljno krščanstvo sploh, ki posebno v sedanjih nevarnostih potrebuje Marijinega varstva, da bi se ljudstvo ne pogreznilo v prepad nevere in krivoverstva. To je sveti namen naše matere katoliške Cerkve ob tem slovesnem oznanilu.« Čez štiri leta je Slomšek spet napisal toplo pastirsko pismo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Bilo je to tisto leto, ko je sv. Bernardki v Lurdu 25. marca neznana gospa pri enem izmed Bernardkinih zamaknjenj na vprašanje, kdo je gospa in kako ji je ime, s tresočim se glasom odgovorila: »Jaz sem brezmadežno Spočetje.« Bernardka je bila zelo malo poučena in še ni bila slišala takšnega naslova za Marijo. Zato je morala kar naprej ponavljati navedene besede, če je hotela svojemu župniku pravilno sporočiti Gospejino ime.
Ali ni s tem Marija, Mati Cerkve, sama potrdila sodbo Cerkve, izrečeno štiri leta prej? Ali nas ni s tem Marija same opozorila na nekaj zelo pomembnega? Da je namreč Cerkev živo izročilo, da »Cerkev ni omara za arhive, marveč za umevanje in ljubezen, ki sta ob vplivanju Svetega Duha vedno na delu. Samo Cerkev je usposobljena in poverjena za branje Svetega pisma in za to, da nam kaže na pristni smisel Svetega pisma.« (G. Salet)
Ob 50-letnici razglasitve Marijinega brezmadežnega spočetja je veliki slovenski mislec A. Ušeničnik zapisal med drugim tudi tole: »Če hodite po slovenski zemlji, ali najdete kraj, kjer ne bi sijala iz kake kapelice, kakega znamenja, s kakega oltarja podoba Lurške Matere Božje? Glejte, to podoba je prelep simbol brezmadežnega spočetja. To nam je vesela priča, da tudi v duši slovenskega naroda vedno jasneje in živeje sije verska resnica o Brezmadežni in to resnica vedno bolj zmaguje nad naturalizmom, ki se je globoko zajedel tudi že v organizem našega naroda … Zato pa vstajajo med narodom mladeniške in dekliške družbe, ki nosijo v duši zavest svoje slabosti, a iz verske resnice zajemajo veliko upanje in nepremagljivo moč, zato vstaja nov naraščaj čistejši in čvrstejši, zato vstaja nova bodočnost, jasnejša in srečnejša!« O da bi bilo na svoj način mogoče to reči za Slovence tudi še danes, po novih 50 letih in več! Vsekakor nam verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju kliče v spomin dejstvo greha, ki posega tako rekoč v korenine človeštva. »Toda na greh je Bog zasnoval svoje največje delo, delo odrešenja. Greh je temno ozadje, iz katerega sije največji in najlepši pojav božje Ljubezni – skrivnost učlovečne Besede. Ta misel je tako polna miline, da Cerkev ob tej misli vsa prevzeta, v nekakšni ekstazi ljubezni kliče: »O srečen greh, ki je zaslužil imeti takega Odrešenika!« (A. Ušeničnik) In moč odrešenja se v najvišji meri razodeva prav na Brezmadežni (prim. C 53), ki »sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C 68).
Strle
VIR: Leto svetnikov, 4, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 548-564.