Malo slovenskih krajev in cerkvenih skupnosti je imelo tako razgibano zgodovino, kot jo je imelo naselje Grahovo in v povezavi z njim tudi župnija.
Posebej velja to za čas med drugo svetovno vojno in po njej. Zgodovinske izkušnje v veliki meri oblikujejo še današnjo podobo kraja in njegovih prebivalcev. Tudi župnija, župnijska cerkev in duhovni pastirji so bili del kraja in krajevne zgodovine ter vključeni v dogajanja in družbena razmerja. Mnogi duhovniki so poleg duhovniškega dela segali na druga področja in bogatili celotno slovensko kulturno bogastvo. V geografskih zapisih je naselje Grahovo predstavljeno kot gručasta vas, ki leži ob vznožju Slivnice (1114 metrov) na obeh bregovih potoka Grahovščica, v skrajnem kotu Cerkniškega jezera. Kraj se nahaja na nadmorski višini 569 metrov ob glavni cesti Cerknica – Velike Bloke z odcepom za Loško dolino. Na Griču (735) je mogoče videti ostanke razvalin starega gradu, kar naj bi bila osnova za ljudsko izročilo, ki trdi, da se je kraj prvotno imenoval Grofovo.
V središču naselja se nahaja cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja, katere predhodnica bi na tem mestu stala že vsaj leta 1526.
Leta 1785 je postala lokalna kaplanija, s 1. januarjem 1871 pa župnija. Iz cerkniške župnije so ji bile dodeljene podružnici v Žerovnici in na Bločicah, iz starotrške pa podružnica v Lipsenju. V zadnjih sto letih je število prebivalstva v Grahovem ostalo približno isto, po okoliških vaseh pa se je postopno zmanjševalo. Prvi župnik novoustanovljene župnije je postal Tomaž Žerovnik, ki jo je že vrsto let prej upravljal kot kaplanijo. Skrbel je za cerkev, ni pa se zavzel za obnovo župnišča. Po njegovi smrti ga je leta 1883 nasledil Šafer Janez. Ta pa se je raje kot z obnovo cerkvenih stavb ukvarjal z zbiranjem rastlin in dopisovanjem z znanimi botaniki. Londonska akademija znanosti ga je celo imenovala za svojega častnega člana. Po desetih letih ga je nasledil Lakmayer Franc, ki je bil po rodu Čeh. Izkazal se je kot dober gospodar in z vso vnemo ter povezanostjo z ljudmi v petih letih župnikovanja temeljito obnovil župnijsko cerkev. Na prelomu stoletja ga je nasledil Rajčevič Franc (1898-1910), nato pa je za polnih 38 let nastopil župnijsko službo Wester Alojz, katerega se še mnogi farani spominjajo. Obnovil je cerkev in župnišče, skrbel za župnijsko kroniko ter zelo razgibal pastoralno delo župnije. Doživel pa je tudi dve svetovni vojni, gospodarsko krizo in porušenje župnijske cerkve.
Po vojni je prišel za župnika Janez Jalen (1948-1957), izkušen katehet in nadarjen slovenski ljudski pripovednik.
Po njegovem odhodu so za nekaj časa oskrbovali župnijo gospodje iz Cerknice in Starega trga, v letih 1961-1964 pa jo je vodil Ignacij Kreslin, ki je doživljal huda nasprotja s strani komunistične oblasti. Nasledil ga je Leopold Končan, ki pa se je zaradi bolezni po vsega štirih letih moral odpovedati župniji. Leta 1970 pa uradno prevzamejo župnijo salezijanci in kot župnijskega upravitelja pošljejo v Grahovo za štiri leta Franca Horvata. Nasledil ga je za obdobje petih let Jože Peterlin, ki je imel veliko uspeha pri verouku in pri bogoslužju. Nato pa je sledilo 30 letno župnikovanje Metoda Lampeta in v tem času se je vendarle postavila nova cerkev v čast Brezmadežni, se obnovilo župnišče, pa tudi podružnici na Bločicah ter v Žerovnici.
Prejšnjo župnijsko cerkev so namreč najprej močno poškodovali z bombardiranjem Nemci in sicer 30. septembra 1943, dokončno porušenje pa ji s požigom prizadejali partizani v noči iz 23. na 24. novembra istega leta.
Med napadom je zgorela tudi skupina domobrancev v sosednji zgradbi, med njimi nadarjeni pesnik France Balantič. Danes počivajo v skupnem grobu na vaškem pokopališču. Težke gospodarske in politične razmere po vojni niso dopuščale možnosti o ponovni postavitvi svetišča. Župnik Jalen je tako redno bogoslužje opravljal na podružnici v Žerovnici, le občasno pa tudi v zasilni kapeli župnišča. V začetku leta 1960 so začeli z rušenjem ostankov požgane cerkve, najdene jeklene zvonove pa so prodali in izkupiček uporabili za popravilo župnišča in cerkve v Žerovnici.