Domov

24. junija leta 1908 se je v Halasovi družini v Črenšovcih rodil otrok, ki so ga naslednji dan krstili v župnijski cerkvi Povišanja sv. križa na ime Danijel. Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in stanoval v dijaškem zavodu Martinišče, ki so ga vodili duhovniki salezijanci. Ker so višje razrede ukinili, je gimnazijo nadaljeval in končal v Ljubljani in tam tudi maturiral. Vstopil je v mariborsko bogoslovje in leta 1933 ga je škof Tomažič posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 16. julija v domači župnijski cerkvi. Za pridigarja si je izbral duhovnika in narodnega buditelja Jožefa Klekla. Do novega leta je deloval kot kaplan v Ljutomeru, nato pa ga je škof poslal v Lendavo. Vodil je Marijino družbo, vzpodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije. Madžarskim vernikom je priskrbel verski tisk v njihovem jeziku. V počitnicah pa je odšel v Sombotel in se izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika, da bi uspešneje oznanjal evangelij. Bil je zelo priljubljen pri slovenskih in tudi pri madžarskih vernikih. Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana. Tudi tam je zavzeto delal. Vodil je dekliško in fantovsko Marijino družbo, ki sta bili mladim v oporo pri vzgoji za krščanske vrednote. Skrbel je za verski tisk in za kulturne prireditve. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil zaprt v Budimpešti. Po devetih mesecih se je vrnil v svojo župnijo in verniki so ga z navdušenjem sprejeli. Njegov brat Štefan ga je vabil, naj pride k njemu v Ljubljano, kjer bo na varnem. Danijel pa mu je odgovoril: »V svoji župniji bom ostal in narodu stal ob strani. Kar se ima zgoditi – naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!« 16. marca 1945 je odšel na pastoralno pot v Lendavo; ko se je pozno vračal domov, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga ustrelili in vrgli v reko Muro. Čez pet dni je bil pogreb ob brezštevilni množici vernikov, ki so bili prepričani, da je Danijel mučenec. V zadnjih letih se je zanj začel postopek razglasitve za svetnika.