Leta 1979 se je misijonar Andrej Majcen vrnil v domovino. Dve leti je preživel v Želimljem med dijaki verske šole, potem pa se je preselil na Rakovnik pod okrilje Marije Pomočnice in njenega varstva. V Visoki pesmi beremo, da velike vode ne morejo pogasiti ljubezni, tako ne čas ne oddaljenost ne kaka druga stvar niso mogli v Majcnu pogasiti misijonskega ognja. Njegova misijonska pot se ni končala. Misijonar je narava, ki se ne da odložiti. Lahko občudujemo Majcnov »da«, ki mu on pravi trma, njegovo vztrajnost, voljo in zvestobo za vsako ceno. Ko gledamo njegovo življenje, počasi razumemo, kaj pomeni ljubezen do duš. Kaj pomeni ljubezen, ki ne dela razlike. Majcen je rad ponavljal mladim: »Ne vprašam te, čigav si, katere vere ali politične pripadnosti, jaz te vprašam, če si lačen, sirota, ubog. Če je tako, potem pridi k meni, da ti bom skrben oče!« Na Rakovniku je postal iskan spovednik tako pri duhovnikih kot pri vernikih. Ves čas pa je ohranjal stik z misijoni, zbiral zanje sredstva in poživljal misijonsko zavest na Slovenskem. Umrl je v Ljubljani na svoj 95. rojstni dan, 30. decembra leta 1999. Vsi, ki smo ga poznali, smo prepričani, da je živel sveto življenje, do konca predan Bogu, srečen, da je lahko kaj dobrega storil drugim. Zato se je opravil Škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega, ki se je začel 24. 9. 2010, zaključil pa 29. 9. 2019. Priporočajmo se mu za razna uslišanja. 
