Domov

V letih 1972 in 1973 je misijonar Andrej postal ravnatelj v Thu Ducu v Vietnamu. Začela je delovati rokodelska šola, Majcen pa je začel organizirati tudi dveletni teološki tečaj. Ustanovil je mednarodni medredovni aspirantat za oblikovanje novih duhovnih poklicev za različne redovne skupnosti. Organizirani so bili tudi »potujoči« oratoriji, ki so jih salezijanski študentje imeli na več krajih, enega za drugim. Leta 1974 postane Vietnam samostojna salezijanska inšpektorija. Salezijanska družba se je močno razrasla. Vseh sobratov je bilo že 141, od tega 21 duhovnikov, 64 bogoslovcev, 19 novincev in drugih, pomočnikov in misijonarjev. Nastopilo pa je leto 1975, ki je bilo prevratno. Američani so se umaknili in komunisti so zasedli provinco za provinco. Nihče se ni upal upirati, ker bi ga ubili. Vsepovsod so se pojavile slike njihovega voditelja Ho Ši Minha. Prišla je novica, da so razpuščene in nacionalizirane vse katoliške šole, da je dejavnost duhovnikov omejena na župnije. Vietnamski salezijanci so takoj prosili škofe za župnije, ki niso imele duhovnika. Dobili so jih 14. Hitro so odkupili nekaj zemlje, da je bilo za riž in vrt, da so se lahko preživeli. Kjer je bilo možno, so na hitro zgradili tudi hišice. Začeli so se novi časi, ki so bili zaznamovani s teroriziranjem. Ljudstvo se je zaprlo v molk. Vsi brezposelni ali pribežniki so morali na javna dela. Kot mnogi je tudi Majcen moral zapustiti Vietnam in je kot izgnanec odšel na Tajvan.
(Povzeto po knjigi: Andrej Majcen, vietnamski don Bosko, l. 1993.)