Domov

Julija 1954 so se mednarodne sile v Ženevi dogovorile o razdelitvi Vietnama na severni in južni. Severni je pripadel komunistom, ki jim je vladal Ho Ši Minh. Andrej Majcen se je moral žalosten posloviti od svojih dragih Vietnamcev in oditi v Hongkong. Mislil je na fante, zanje molil in se pripravljal, da bo spet prevzel spovedniško ali katero drugo odgovornost v Hongkongu. Zbit in utrujen je prispel na letališče. Nekdanji gojenci, sedaj cariniki, so poskrbeli, da je na hitro prišel mimo vseh formalnosti. Veseli so ga pričakali sobratje salezijanci. Odpeljali so ga v novo šolo Tang King Po, ki je bila blizu letališča. Sezidali so jo v dveh letih in v njej zbrali dobre fante. Šolo so slovesno odprli 22. julija 1953. Imenovala se je po velikem dobrotniku in je bila namenjena za poklicno šolo za uboge. Bila je velika z mnogo razredi rokodelcev, krojačev, čevljarjev in tiskarjev. Poučevali so tudi angleščino. V ustanovi je bil tudi slovenski salezijanec Jožef Geder, ki je medmladimi iskal fante, ki bi se odločili za duhovniški poklic. V šoli so imeli tudi kapelo, kjer so imeli svete maše in molili. Šola pa je imela tudi finančne težave, saj večina mladih ni mogla plačevati šolnine. Majcen je postal ravnatelj s težkim srcem, ker se je zavedal resnosti položaja. Vrhovni predstojnik je zahteval od njega, da pošlje premožne fante k jezuitom in obdrži samo revne. To je ekonomske težave še povečalo. Poleg rednih šolskih dejavnosti je Majcen organiziral tudi zunajšolske dejavnosti: godbo, skavte, športe vseh vrst, filme, gledališče, izlete, predvsem nedeljski oratorij za reveže iz sosednjih barak.

(Povzeto po knjigi: Andrej Majcen,  vietnamski don Bosko, l. 1993.)