Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797 v gradiču Mala vas pri Dobrniču očetu Janezu Nepomuku in mami Mariji Katarini Josipini, roj. Jenčič. Dve leti po Friderikovem rojstvu so se preselili v grad Trebnje. V času šolanja v Ljubljani se je naučil več jezikov, kar je bilo za njegovo poznejše misijonsko delo odločilnega pomena. Ko je šel leta 1816 na študij na Dunaj, se je seznanil s sv. Klemenom Mario Dvoržakom. Pod njegovim duhovnim vodstvom se odločil za duhovniški poklic. Od 1821 do 1824 je bil v ljubljanskem bogoslovju, 21. septembra 1823 pa je bil posvečen v mašnika. Jeseni leta 1824 je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju. Nato je odšel v Metliko, kjer je deloval v letih od 1828 do 1830. Zaradi velikih potreb, ki so vladale v misijonskih pokrajinah, se je odločil oditi v Ameriko. Na starega leta dan 1830 je z ladjo prispel v Ameriko in spomladi 1831 odpotoval na sever. Prispel je v kraje Arbre Croche (Krivo drevo) na severovzhodni obali Michiganskega jezera k Indijancem iz rodu Otava. Z njimi je najprej komuniciral po tolmaču in se učil otavščine ter si sestavljal slovar in slovnico tega jezika. Delo je obrodilo sadove, Otavčani, ki jih je raztresene po velikem področju obiskoval, so zelo množično postajali kristjani. Leta 1833 je ob Grand River (Veliki Reki) ustanovil novo misijonsko postojanko, leta 1843 pa še eno v kraju L´Ans. Tu je postavil indijansko vasico. Papež Pij IX. je Barago 29. julija 1853 imenoval za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen v škofa. V maju leta 1866 je s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette. Kljub zelo zavzetemu pastoralnemu delu je napisal tudi več nabožnih knjig in molitvenikov. Zaradi izčrpanosti je 19. januarja 1868 v Bogu mirno zaspal. Pokopan je v marquettski stolnici. Baraga je v postopku, da bi postal svetnik. 
